Skoči na vsebino

Fakulteta za šport

Značilnosti območja stacionarnega stanja pri dolgotrajnem naporu

  • Značilnosti območja stacionarnega stanja pri dolgotrajnem naporu

  • Koda L3-8971
  • Datum 01.01.1997 - 31.12.1999
  • Financer MZT
  • Organizacija UL, Fakulteta za šport
Povzetek

Dolgotrajni napor je mogoče hipotetično definirati v treh območjih intenzivnosti. Najnižjem, aerobnem območju, kjer je mogoče opaziti samo majhno, začetno povečanje vsebnosti laktata v krvi (ŠLAĆ) , ki mu sledi hitrejše ali počasnejše zmanjšanje proti vrednostim v mirovanju. Območje srednje intenzivnosti ali spodnje aerobno-anaerobno območje ki ga predstavlja stacionarno stanje za laktat. Začetno povečanje ŠLAĆ je bolj izraženo, temu pa sledijo stacionarne vrednosti. Območje višje intenzivnosti ali zgornje aerobno-anaerobno območje, kjer se začetno izraženo povečanje ŠLAĆ sicer nadaljuje, toda z zmanjšano intenzivnostjo, ki pa običajno povzroča acidozo. Omenjena tri značilna hipotetična območja bi lahko omogočala definiranje Območja stacionarnega stanja (OSS), kar je prvi cilj naloge. Ker povečana vsebnost ŠLAĆ spreminja acido-bazno in elektrolitsko ravnovesje v krvi, nas zanima ali tovrstni kazalci odražajo sliko sprememb ŠLAĆ. Le ta predvidoma ni preprosta posledica sprememb ŠLAĆ. Tako pH krvi ni posledica samo ŠLAĆ, temveč tudi učinka pljučne ventilacije, ki preko bikarbonatnega sistema (Pco2, HCO3) učinkuje kot pufer. Pljučna ventilacija je kompleksno uravnavana, tako da lahko predvidevamo različno spreminjanje pH in ŠLAĆ. Tudi spreminjanje vsebnosti elektrolitov, od katerih je en ŠLAĆ, ne poteka preprosto, saj se njihova vsebnost uravnava v skladu z mirovnim potencialom mišice in/ali elektro-nevtralnostjo. Torej je druga naloga ugotoviti značilnosti omenjenih sprememeb. Zadnji, tretji cilj, je ugotoviti ali posamezna značilna OSS, v kolikor obstajajo, kažejo kakršno koli medsebojno povezanost ali odvisnost. Ker bo raziskovanje potekalo na različno vzdržljivih posameznikih, želimo ugotoviti kako se bolj in manj vzdržljivi razlikujejo med seboj. Pri tem predpostavljamo, da je uspešnost ohranjanja stacionarnega stanja večja pri bolj vzdržljivih, če jih primerjamo pri obremenitvah. Ker ne poznamo medsebojnih zvez med morebitnimi območji pa ne moremo predvidevat razlik pri enakem naporu ali relativni obremenitvi.

sicris.izum.si/search/prj.aspx