Z merjenjem kontraktilnih lastnosti mišice ugotavljamo strukturo mišičnih vlaken v mišici oziroma razmerje med hitrimi in počasnimi mišičnimi vlakni. Sproščeno mišico vzdražimo z enim električnim impulzom, ki aktivira celotno mišico. Njen odziv merimo kot spremembo izometričnega navora v sklepu, preko katerega gre stimulirana mišica. To je standarden način merjenja kontraktilnih lastnosti mišic, ki se uporablja po celem svetu. Ker so kontraktilne lastnosti mišice občutljive na trenutno stanje mišice, je potrebno meritve izvesti v standardiziranih pogojih, ki vključujejo predpisano ogrevanje in meritve v točno določenem časovnem zaporedju.

Tipična mera za določanje hitrosti mišičnih vlaken je čas naraščanja sile, ki pri človeškim mišicah znaša med 50 in 120 ms. Kratke čase opažamo pri šprinterjih, najdaljše na pa pri maratoncih. Večina športnikov iz športnih iger ima čase v sredini tega intervala.