Venceslav Kapus
Plavalni/gibalni programi kot preventivni dejavniki varnosti v vodi

V prilogi revije želimo poudariti pomen zagotavljanja varnosti v vodi pri programih plavanja in plavalnih dejavnosti. Nesreče niso pogoste, so pa zato toliko bolj smrtno nevarne (utopitve). Po naših podatkih so utopitve pri organiziranih, torej ustrezno načrtovanih in pazljivo izvedenih programih plavanja in plavalnih dejavnosti, izjemno redke. Kljub temu moramo poseben poudarek nameniti prenosu oziroma uporabi znanj o varnosti v vodi in ob njej. Ljudje svoje priljubljene dejavnosti namreč izvajajo tudi izven organiziranih oblik, kjer je stanje v Sloveniji bolj zaskrbljujoče.   Pri zagotavljanju varnosti v vodi se v Sloveniji dopolnjujejo vsaj trije sistemi:

- sistem oplavanjevanja, ki skrbi za izboljšanje znanja plavanja, torej povečuje aktivno varnost ljudi,

- sistem reševanja iz vode in prve pomoči ter

- sistem kakovosti kopalnih voda v kopališčih.    

Pri slednjem za potrebe uvodnika omenjamo le Bruseljsko poročilo o kopališčih, ki ugotavlja, da se je kakovost kopalnih voda v Sloveniji precej poslabšala (Delo, 3. 6. 2008). Sistemu oplavanjevanja in sistemu reševanja iz vode ter prve pomoči posvečamo v prilogi več pozornosti. Eden od možnih kazalcev, ki prikazuje učinkovitost delovanja teh sistemov, je podatek o številu utopitev letno. 

Podatke o utopitvah zbira le Generalna policijska uprava. Vprašanje je tudi, koliko tovrstnih nesreč je sploh evidentiranih. Lanska hudo nesrečo pri Hidroelektrarni Blanca, pri kateri se je utopilo trinajst ljudi, namreč podatki policije sploh ne omenjajo. Za kakovostnejšo analizo delovanja sistema varnosti v vodi bi bili nujno potrebni tudi podatki o spolu in starosti utopljencev ter o vzroku, načinu in kraju utopitve.  

Sistem oplavanjevanja sta podrobno opisala Gregor Jurak in Marjeta Kovač (Model poučevanja plavanja v slovenskih šolskih programih z vsebinskega, organizacijskega in finančnega vidika). Zadnja analize je pokazala, da je bilo v šolskem letu 2006/07 v slovenskih šolah 92,1% plavalcev (Kos, 2007). Omenjen sistem temelji na različnih programih učenja in vadbe plavanja, ki so opredeljeni v učnih načrtih programa Gibanja v vrtcih in Športne vzgoje v osnovnih ter srednjih šolah. Učenci lahko plavalno znanje nato nadgrajujejo v različnih programih, ki se izvajajo v okviru rekreativnih dejavnosti Plavalne zveze Slovenije pod imenom Razgibajmo življenje v vodi (Maja Virant in Dorica Šajber: Rekreativne vodne dejavnosti odbora za množičnost pri Plavalni zvezi Slovenije). Večina vsebin teh programov in dejavnosti je že podrobno opisana v različnih preteklih publikacijah. V prilogi jih le dopolnjujemo z nekaterimi novimi strokovnimi in znanstvenimi spoznanji. Igor Štirn je tako predstavil pomen ustrezne tehnike vaterpolskega meta, ki vpliva na hitrost žoge in preprečuje možnost poškodb (Tehnika osnovnega vaterpolskega meta). Podobno pomembno je tudi dihanje med plavanjem, ki se zaradi vodnega okolja precej razlikuje od dihanja med gibanji na kopnem (Jernej Kapus, Anton Ušaj in Venceslav Kapus: Učinki plavalne vadbe, ki so posledica specifičnega dihanja med plavanjem). Zato ta tehnični element zahteva poseben poudarek v programih učenja plavanja (Jernej Kapus: Dolgotrajnost učenja dihanja med plavanjem) in pri dolgotrajnejših plavalnih vadbah pomembno učinkuje na plavalčeve pljučne volumne ter na delovanje njegovih dihalnih mišic. Z analizo učinkovitosti učenja plavanja različno starih učenk in učence v osnovni šoli so Dorica Šajber, Urška Škafar Novak, Venceslav Kapus in Boro Štrumbelj (Primerjava učinkovitosti učenja plavanja med 6- do 7- in 8- do 9-letniki) pokazali, da ni smiselno organizirati plavalnih tečajev s poudarkom na učenju plavanja že v prvem razredu. Avtorji menijo, da bi morali vztrajati pri plavalnih tečajih v tretjem razredu, kjer je učenje plavanja učinkovitejše. Kljub temu, da natančni učinki še niso poznani, se plavalna klop pogosto uporablja pri plavalni vadbi (Boro Štrumbelj, Anton Ušaj, Jernej Kapus: Učinki dveh različnih načinov vadbe z maksimalnimi ponovitvami na 100 m kravl). Na osnovi dobljenih rezultatov avtorji svetujejo, da je zaradi povečanja mišične moči uporaba plavalne klopi koristna le v začetnem obdobju priprav, kasneje pa lahko poslabša plavalno tehniko. Poseben poudarek si v prilogi zasluži deseta obletnica programa plavanja dojenčkov v vodi (Dorka Šajber: Deseta obletnica plavanja dojenčkov v Sloveniji). Ob novih spoznanjih pa smo v prilogi dali poudarek tudi nekaterim plavalnim dejavnostim, ki do sedaj še niso bile natančneje predstavljene. Zaradi vodnega okolja predstavlja plavanje namreč edinstven občutek popolne samostojnosti za najtežje telesno prizadete osebe (Matej Plevnik, Venceslav Kapus in Anton Zupan: Plavanje – gibanje v vodi za najtežje telesno prizadete). Avtorji so v članku na kratko predstavili program in napovedali izdajo nove knjige, ki bo olajšala delo z gibalno oviranimi osebami. Vodno okolje omogoča tudi izjemno hitro plavanje, ki se v tekmovalni obliki razvija kot hitrostno plavanje in plavanje s plavutmi (Borut Jan: Hitrostno plavanje in plavanje s plavutmi). Do sedaj neupravičena zanemarjena je tudi plavalna dejavnost skokov v vodo. Potreba po občutenju letenja, užitki ob »plavanju po zraku oziroma skozi zrak« so prvinski človekovi užitki. Vendar pozor, pri skokih v vodo je možnost nesreč razmeroma velika, zagotovo večja kakor pri ostalih priljubljenih plavalnih dejavnostih. Z nepremišljenim skokom na glavo v vodo neznane globine lahko pride do poškodbe vratne hrbtenice in hrbtenjače ter posledično najhujše invalidnosti tetraplegije (Hermina Damjan: Preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skokih na glavo v vodo). Zato moramo zelo natančno in pazljivo organizirati program skokov v vodo (Venceslav Kapus, Ivan Čuk, Uroš Bizilj, Tine Sattler in Jernej Kapus: »Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini«) in učence učiti tehnično pravilnega skakanja v vodo (Venceslav Kapus, Ivan Čuk, Uroš Bizilj in Tine Sattler: Tehnika in metodika preprostih (šolskih) skokov v vodo). Velik doprinos k zagotavljanju varnosti v vodi pri programih plavanja in plavalnih dejavnosti bi lahko imel tudi članek, ki predstavlja postopke reševanja iz vode z uporabo plavalnega črva (Igor, Štirn, Jernej Kapus, Dorica Šajber, Boro Štrumbelj, Venceslav Kapus: Reševanje iz vode z uporabo plavalnega črva). Izkazalo se je namreč, da plavalni črv ni le odličen vsestranski pripomoček pri učenju plavanja. Zaradi svoje plovnosti, je lahko zelo uporaben tudi pri iznenadnih nevarnih okoliščinah v vodi.   

Pri oceni učinkovitosti sistema reševanja iz vode in prve pomoči moramo posvetiti pozornost ločeno področju kopališč in področju plavališč. Menimo, da gre zlasti pri slednjih pogosto za objestnost in nespoštovanje opozoril, kar je pokazala tudi že omenjena nesreča pri Hidroelektrarni Blanca. Nasprotno je stanje na področju kopališč, torej vodnih površin, urejenih skladno s predpisi, bistveno boljše. Primerjava Borota Štrumblja, Mirana Stergarja, Venceslava Kapusa, Dorice Šajber, Igorja Štirna in Jerneja Kapusa (Pregled obstoječih ureditev organiziranosti in izobraževanja za reševanje iz vode in prve pomoči na kopališčih po svetu in pri nas) je namreč pokazala da je sistem reševanja iz vode z vidika usposabljanja, organizacije in doktrine v Sloveniji dobro urejen. Vendar nas to ne sme zadovoljiti. Potrebno je sistem še naprej strokovno in organizacijsko dograjevati in izboljševati. Vprašanje pa se postavlja, ali se to res dogaja. Očitni znaki namreč kažejo, da je splošna recesija in politika že posegla tudi na področje strokovnega napredovanja, izobraževanja in organiziranja dejavnosti. Državne inštitucije so v zadnjem obdobju preveč podlegle vplivom kapitala (lastniki in upravljalci kopališč). V obdobju od leta 2005 do leta 2008 se je v politiki namreč razširila ocena »o preveč varnosti », kar je posledično, med drugim, povzročilo podaljševanje veljavnosti licenc poklicnim reševalcem iz vode iz enega na tri leta. In kako bo v prihodnje?

Simon Ličen
Sara Isaković: Razlika med načinoma vadbe v Sloveniji in ZDA je nenormalna

Sara Isakovič se trenutno nahaja v Berkeleyu v ameriški zvezni državi Kalifornija. Uspešna študentka tamkajšnje javne univerze potrjuje, da sta študij in vrhunski šport združljiva. Pri tem ji gotovo pomagata izjemna organiziranost in disciplina, ki jo odlikujeta že iz časa bivanja v Sloveniji. Naš pogovor je namreč potekal vse do petnajst minut pred pričetkom njenega popoldanskega treninga, saj »ima točno tri minute peš do bazena«. Dobitnica srebrne medalje v plavanju na 200 metrov v prostem slogu na olimpijskih igrah v Pekingu je v pogovoru navedla precej izvirnih pristopov pri načrtovanju športnikove vadbe, naštela nekatere možne oblike dopolnilnega treninga in predstavila najmanj eno možnost zaposlitve vrhunskih športnikov po končanju njihove športne poti. Rešitve na marsikatero strokovno in formalno vprašanje so torej že odkrite; morda jih bodo kmalu spoznali tudi v Sloveniji.

Simon Ličen
Miha Potočnik: 200 dni priprav za uspeh na olimpiadi

Plavalni trener Miha Potočnik je na lanskih olimpijskih igrah v Pekingu vodil kar tri tekmovalce: Sara Isaković je osvojila srebrno medaljo na 200 metrov v prostem slogu, Anja Klinar je postavila državni rekord na 400 metrov mešano, Luka Turk pa je moral nastope odpovedati zaradi poškodbe. Delo z vrhunskimi tekmovalci mu ni tuje, saj so bile njegove varovanke tudi Tamara Sambrailo, Lavra Babič in Jasna Osvenik, ki so danes že zaključile svoje plavalne poti.

Trener prve skupine tekmovalcev v radovljiškem plavalnem klubu Žito Gorenjka in dobitnik zlate plakete Društva športnih novinarjev Slovenije v letu 2008 je v intervjuju med drugim predstavil priprave njegovih plavalcev v olimpijskem letu in poglede na plavanje v Sloveniji.

 

Šemsudin Mujanović, Mojca Doupona Topič
Položaj športnih pedagogov in športne vzgoje v Sloveniji

V raziskavi je predstavljen položaj športne vzgoje in položaj športnega pedagoga v slovenskem šolskem sistemu ter razlike med učitelji/profesorji športne vzgoje, ki učijo na osnovnih in tistimi, ki učijo na srednjih šolah. Anketni vprašalnik, ki je bil izdelan izključno za to raziskavo ter predhodno testiran v pilotski študiji (N=49), smo poslali na 172 popolnih osnovnih in 52 srednjih šol v Sloveniji in sicer na vsako šolo tri vprašalnike. Anketirali smo v januarju in februarju 2008, anketni vprašalnik pa je pravilno izpolnilo in vrnilo 334športnih pedagogov (58,1 % moških in 41,9 % žensk; 60,8 % iz osnovnih in 39,2 % iz srednjih šol), ki so bili v šolskem letu 2007/2008 zaposleni na osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji. Podatki so bili obdelani s statističnim paketom SPSS for Windows (verzija 16), razlike med osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji so bile testirane s T testom za neodvisne vzorce. Najpomembnejše ugotovitve raziskave so: položaj športne vzgoje je dober in enakovreden ostalim predmetom in ravno tako je tudi s položajem športnih pedagogov v primerjavi z drugimi učitelji na šoli; v večini spremenljivk položaj športne vzgoje in športnih pedagogov ocenjujejo bolje osnovnošolski športni pedagogi.

Ključne besede: športni pedagogi, športna vzgoja, položaj

Marjeta Kovač, Gregor Jurak, Katarina Bizjak, Matej Majerič
Spremljava praktičnega pedagoškega usposabljanja študentov Fakultete za šport

Spremljava študentov Fakultete za šport pri praktičnem pedagoškem usposabljanju ima več namenov. Učitelj-mentor sistematično opazuje in oceni študentovo kompetenčnost, študent pa tako dobi povratno informacijo o svojem pedagoškem usposabljanju na izbranih področjih opazovanja. Ker se s pomočjo enakega obrazca oceni tudi sam, lahko ugotovi, ali je dovolj kritično ovrednotil svoje usposabljanje, hkrati pa spozna, kje so njegova močna področja in šibke točke. Učitelji pri predmetu Didaktika športne vzgoje lahko tako ovrednotimo stopnjo usvojenosti določenih poklicnih kompetenc posameznega študenta po končanem praktičnem pedagoškem usposabljanju, z analizami posameznih področij opazovanja pa zaznavamo tudi pomanjkljivosti študija.

Uporabnost obrazca in vrednotenje kompetentnosti študentov smo preizkusili na vzorcu 33 študentov, ki so se skupaj s svojimi mentorji prostovoljno vključili v projekt “Model praktičnega pedagoškega usposabljanja študentov Fakultete za šport” v študijskem letu 2006/2007. Ugotovili smo, da večina študentov opravi predpisane obveznosti pred začetkom praktičnega pedagoškega usposabljanja, ki omogočajo, da študent lahko izdela potrebno analizo stanja. Pri vrednotenju didaktičnih znanj načrtovanja, izpeljave in evalvacije pouka ugotavljamo statistično značilne razlike v usvojenosti posameznih kompetenc pred praktičnim pedagoškim usposabljanjem in po njem. Enako velja za psihopedagoška znanja in spretnosti vodenja razreda. Večina študentov pa ne uporablja sodobnih didaktičnih pristopov, posebej informacijsko-komunikacijske tehnologije, in didaktičnih pomagal, prav tako pa se ne vključujejo v dodatne dejavnosti na šoli. Ugotavljamo, da je praktično pedagoško usposabljanje učinkovito predvsem za pridobivanje osnovnih poklicnih kompetenc študentov, več pozornosti pa bo v prihodnje treba nameniti usposabljanju učiteljev za vodenje mentorstva ter bolj kritično ovrednotenje kompetentnosti študentov.

Ključne besede: športna vzgoja, študenti, praktično pedagoško usposabljanje, evalvacija

Nataša Čebokli, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jože Štihec
Analiza razlogov za vključevanje otrok v športno vadbo

 

Namen raziskave je bil ugotoviti glavne vzroke, zaradi katerih se starši odločijo za vpis svojih otrok v organizirano športno vadbo. Zanimal nas je tudi odnos staršev do tovrstnih aktivnosti in koliko časa sami namenijo športu. Raziskava je potekala na vzorcu 61 staršev otrok v starosti od 3 do 8 let, ki so izpolnili vprašalnik z 18 spremenljivkami. Raziskavo smo opravili v različnih krajih Slovenije, kjer se izvaja organizirana športna vadba.  

Rezultati so pokazali, da se starši zavedajo, da je najpomembnejši cilj športne vadbe za njihove otroke razvijanje gibalnih sposobnosti. Pred vpisom se je le tretjina staršev pozanimala o strokovni usposobljenosti vaditelja. Največ staršev je bilo o vadbi seznanjenih preko otrokove vzgojiteljice, v več kot polovici primerov pa je bil za vključitev pobudnik otrok sam. Skoraj polovica staršev, katerih otrok obiskuje športno vadbo, je športno aktivna najmanj dvakrat na teden, petina celo več kot štirikrat. Največ se ukvarjajo s hojo, tekom, kolesarjenjem in odbojko.

Ključne besede: športna vadba, otroci, starši

Jože Štihec, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek
Računalniška podpora načrtovanju v športu

Načrtovanje sodi med najpomembnejše in nujne dejavnosti profesorja športne vzgoje, trenerja, vaditelja ... Časi, ko so posamezniki stresali stvari iz rokava brez ustreznega načrtovanja, so zdavnaj mimo. Če želimo izvesti kakovosten pedagoški ali trenažni proces, se bo ta vsekakor moral začeti z ustreznim načrtovanjem. Predstavljamo računalniški program Planer, ki nam to delo olajša.

Ključne besede: načrtovanje, računalniška podpora, računalniški program Planer

Sandra Kapus
Priprava in izvedba šolske plesne prireditve

Športni pedagogi, ki učimo na OŠ Šmartno v Šmartnem pri Litiji, ob koncu koledarskega leta pripravimo šolsko novoletno plesno prireditev s tradicionalnim plesnim tekmovanjem. Učenci predmetne stopnje lahko tekmujejo v plesnih parih in plesnih skupinah. Odziv učencev in učiteljev na to prireditev je vsako leto zelo dober. Zato smo se odločili, da naše pozitivne izkušnje iz priprave in izvedbe predstavimo tudi drugim športnim pedagogom. Pri tem smo sledili iz časovnemu poteku opravil, ki je nujen za uspešno pripravo in izvedbo take šolske prireditve. Opisali smo torej pripravo učencev na plesno tekmovanje pri urah športne vzgoje, organizacijo avdicije in možno vključitev ostalih udeležencev (učiteljev drugih predmetov in učencev, ki ne tekmujejo). Članek smo končali z opisom izvedbe šolske plesne prireditve.

Ključne besede: ples, predmetna stopnja, šolsko plesno tekmovanje, šolska plesna prireditev

Lovro Beranič
Poučevanje taktike košarkarske igre v obrambi in napadu v srednji šoli

Izkušnje pri delu z gimnazijsko populacijo kažejo, da lahko pri učenju košarke posamično, skupinsko in moštveno taktiko v obrambi in napadu posredujemo tako, da posredujemo napadalne in obrambne naloge hkrati, skoraj ves čas v igri na dva koša. Takšna vadba omogoča uspešno učenje in izpopolnjevanje igre v napadu in obrambi, zagotavlja zanimivo vadbo, saj dijake spodbuja k izvajanju, učitelju pa zagotavlja dober pregled in nadzor nad vadbo. Vadeči se hitreje seznanijo z nekaterimi prostorskimi zahtevami košarkarske igre, kot so na primer prenos žoge, pregled nad igro, sodelovanje med igralci v napadu in obrambi, gibanje v globino. To posledično omogoča učinkovito osvajanje nekaterih zahtevnejših motoričnih in taktičnih nalog, denimo igranje protinapada, obrambe na vsem igrišču in napada proti takšni obrambi idr.

Ključne besede: košarka, srednja šola, učenje, napad, obramba

Rajko Vute
Aktivno življenje starejših s pomočjo prilagojene športne vadbe in terapevtske rekreacije

S posebnimi oblikami športa, ki so zasnovane na prilagoditvah, širimo športno ponudbo in krog dejavnih udeležencev, posebno med ljudmi s posebnimi potrebami in med starejšimi. Filozofija prilagojene športne dejavnosti temelji na prepričanju, da se vsi ljudje, ne glede na starost, gibalno, duševno ali senzorno oviranost oziroma prizadetost, lahko ukvarjajo s športom in tako obogatijo svoje življenje. V okviru rekreativnega športnega udejstvovanja je prav za starejšo populacijo zanimiv pristop v obliki terapevtske rekreacije, ki med svoje cilje uvršča tudi pomoč pri premagovanju socialne izolacije, dolgočasja in osamljenosti. V terapevtsko rekreacijo vključujemo raznovrstne dejavnosti, ki temeljijo na športno rekreativni osnovi, v njej pa se pojavljajo tudi take, ki se povezujejo z literarnim, glasbenim in likovnim izražanjem, zbirateljskim hobijem in socialnimi igrami.

Jernej Pisk
Iskanje nesmrtnosti v športu

Zakaj zmagati? V čem je smisel zmage? Zakaj je zmaga v športu tako pomembna? Ta in druga podobna vprašanja ostajajo na večnem seznamu vprašanj, s katerimi se ukvarja teorija športa. Izmed različnih mogočih odgovorov se v članku spoprimemo z morda najstarejšim izmed njih, ki je v športna tekmovanja vabil že antične Grke, tj. z doseganjem nesmrtnosti. Poleg metafizičnega pojmovanja nesmrtnosti je že v antiki zaživelo tudi empirično pojmovanje nesmrtnosti preko preživetja v nesmrtni slavi. Takšno pojmovanje nesmrtnosti pa je mogoče opaziti tudi v sodobnem športu.

Ključne besede: šport, tekmovanje, nesmrtnost, filozofija športa

Sandra Jocković, Mojca Divjak, Matej Tušak
Pomen fizioterapevta pri obravnavi psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na poškodbe športnikov

Namen prispevka je predstaviti obravnavo psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na poškodovane   športnike, saj ima vsaka poškodba pomemben bio-psiho-socialni učinek na športnika, in prikazati pomen fizioterapevta na tem področju. Prispevek temelji na deskriptivni metodi dela. Izbrano literaturo, ki smo jo iskali s pomočjo ključnih besed, omejenih na slovenski, srbski in angleški jezik, v časovnem obdobju od leta 1979 do 2008, smo pridobili s pomočjo spletnega iskalnika Google. Skupno število člankov, zajetih v študijo, je 34. Kot pomožno oz. dodatno literaturo smo uporabili knjige in revije, ki so ustrezale zahtevam, tj. obravnavi in pomenu fizioterapevta z vidika psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na športnike po poškodbi. Rezultati so pokazali obravnavo psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na športnike po poškodbi, kot enega izmed odločujočih dejavnikov športnikove uspešnosti na tekmovanjih. Poleg tega so pokazali, da mora biti obravnava kompleksna. Mnenja raziskovalcev o fizioterapevtovi usposobljenosti na tem področju so bila različna, a so vseeno njegovo vlogo označili za potrebno, fleksibilno in za športnika koristno. Kar zadeva izobraževanje fizioterapevtov na tem področju, pa se je izkazalo, da morajo v prihodnje pridobiti več ustreznega znanja.

Ključne besede: športne poškodbe, psihologija, motivacija, socialna podpora, vloga fizioterapevta

Blaž Jereb, Stojan Burnik
Merjenje frekvence srca na realni in simulirani nadmosrki višini

V raziskavi smo spremljali frekvenco srca (FS) na realni in simulirani nadmorski višini pred in po aklimatizaciji. Šest študentov (dve ženski in štirje moški) Fakultete za šport v Ljubljani je opravilo 18-dnevno aklimatizacijo na realni nadmorski višini med 2100 in 5642 m. FS je bila merjena v mirovanju in med step testom na višini 2100 m, pred in po aklimatizaciji na dveh lokacijah: simulirana nadmorska  v višinski sobi na Inštitutu Jožefa Stefana v Ljubljani, realna nadmorska višina pa v bivšem ruskem raziskovalnem centru pod kavkaškim Elbrusom. Iz rezultatov je razvidno, da se FS, izmerjena na realni in simulirani nadmorski višini, ne razlikuje statistično značilno. FS je bila po aklimatizaciji statistično značilno nižja kot pred njo. V primeru, da bi rezultate FS, ki smo jih dobili v tej študiji, potrdili s prihodnjimi študijami na večjih vzorcih, bi lahko FS uporabili kot enega od objektivnih kazalcev aklimatiziranosti. Predaklimatizacija v višinski sobi pa bi lahko prispevala k uspešnejši in krajši aklimatizaciji na realni povečani nadmorski višini.

Ključne besede: alpinizem, pohodništvo, aklimatizacija, frekvenca srca

Gregor Jurak, Mateja Bole Breznik, Jakob Bednarik
Razvrstitev slovenskih športnih organizacij glede na nekatere njihove značilnosti

Pojem organizacijske uspešnosti je eden najbolj nasprotujočih si in sestavljenih konceptov v menedžmentu, zato je preučevanje uspešnosti športnih organizacij večprostorski pojav. Na 3,5-odstotnem vzorcu vseh slovenskih civilnih športnih organizacij smo s hierarhično Wardovo metodo razvrstili te organizacije v skupine na podlagi njihovih značilnosti, ki predstavljajo nekatere vidike uspešnosti, in ugotovili, kakšne so lastnosti teh skupin.

Prvo skupino, ki smo jo poimenovali Organizator velike športne prireditve, sestavljajo maloštevilne športne organizacije, ki si zagotavljajo zelo velike prihodke za svojo dejavnost z organizacijo prireditev tekmovalnega ali množičnega športa, ki so zanimive za medije in sponzorje. Te organizacije bodo za ohranjanje tržnega položaja morale vzdrževati obstoječe ali razviti nove konkurenčne prednosti. Slednje še posebej velja za drugo skupino športnih organizacij, imenovano Večji organizator športne vadbe za tekmovalni šport, verjetno medijsko najbolj vidno skupino športnih organizacij. To so namreč športne organizacije z nadpovprečnimi prihodki, velikim članstvom, precejšnjim kadrom, ki se ukvarja s tekmovalnim športom, najpogosteje z vrhunskim in kakovostnim. Za uresničitev svojih ambicij te organizacije potrebujejo precej denarja. Pri njih pretirana usmerjenost v izdatke sponzorjev, zlasti za manj komercialno zanimive športe, prinaša nevarnosti. Te organizacije bi zato morale razviti nove storitve za nove ciljne skupine in nove prodajne poti za že obstoječe storitve. Za vse te dejavnosti pa so potrebna znanja, ki jih menedžment civilnih športnih organizacij povečini nima, zato sta njegovo izobraževanje in usposabljanje ključnega pomena za njihov razvoj.  

Tretjo, najbolj množično skupino športnih organizacij smo poimenovali Majhen organizator vadbe za tekmovalni in netekmovalni šport. Gre za športne organizacije, ki pretežno izvajajo dejavnosti za zadovoljevanje potreb svojih članov, zato delujejo izključno na prostovoljni podlagi in ustvarjajo podpovprečne prihodke.

Ključne besede: športni menedžment, sponzoriranje, športna prireditev, športno društvo, prostovoljci

Zlatka Meško Štok, Maja Meško, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk
Športne aktivnosti in stresne obremenitve pri menedžerjeih v slovenskih podjetjih

Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v pogostosti ukvarjanja s športno dejavnostjo in pogostosti  doživljanja stresa pri slovenskih menedžerjih glede na spol, prepoznati stresorje, ki delujejo na delovnem mestu menedžerja,   in ugotoviti, s katerimi športnimi aktivnostmi se ukvarjajo.

V raziskavo smo zajeli 85 menedžerjev naključno izbranih slovenskih podjetij. Rezultati raziskave so pokazali, da menedžerji, sodelujoči v raziskavi, svoje   delo v povprečju ocenjujejo kot zmerno stresno, da nanje v povprečju najbolj stresogeno delujejo stresorji, ki so vezani na odnose s sodelavci ter vodstvom podjetja, in da ne obstajajo statistično značilne razlike v doživljanju z delom povezanega stresa glede na spol. S športno dejavnostjo se ukvarja 79 (91,8 %) vprašanih menedžerjev. Njihovi najpogostejši aktivnosti sta hoja in tek.
Ključne besede: menedžerji, športne aktivnosti, stres

Joca Zurc
13. kongres ECSS

Joca Zurc
16. konferenca ISCPES

Ivan Čuk
Škotska je drugačna

Joca Zurc
Kendall Blanchard: The anthropology of sport: an introduction

Mitja Bračič, Milan Čoh
Primerjava enonožnega in sonožnega vertikalnega skoka z nasprotnim gibanjem najboljših slovenskih šprinterjev

Rezultati študij vertikalni skokov kažejo, da je mehanski produkt sonožnega vertikalnega skoka manjši v primerjavi z enonožnim. Ta pojav imenujemo bilateralni deficit in je opredeljen kot razlika med maksimalno silo, ki je proizvedena med sinhronim bilateralnim gibanjem, v primerjavi z vsoto maksimalne sile spodnjih udov med unilateralnim gibanjem. Cilj naše raziskave je bil s pomočjo kinematskih in dinamičnih postopkov pokazati razlike v izvedbi sonožnega vertikalnega skoka z nasprotnim gibanjem v primerjavi z enonožnim in izračunati bilateralni deficit, ki se pojavi pri izvedbi sonožnega skoka.

V eksperimentalnem postopku je sodelovalo 12 najboljših slovenskih šprinterjev. Med izvedbo sonožnih in enonožnih skokov z nasprotnim gibanjem smo merili kinematične in dinamične podatke, z metodo inverzne dinamike smo izračunali še navore v sklepih. Za ugotavljanje razlik med sonožnim in enonožnim skokom smo uporabili parni T-test za ponovljene meritve (p < 0.05).

Ključne besede: kinematika, dinamika, inverzna dinamika, bilateralni deficit

Mitja Bračič, Vedran Hadžić, Frane Erčulj
Koncentrična in ekscentrična jakost upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkaricah

Mišična moč je pomemben dejavnik športne uspešnosti. Mišična moč upogibalk (fleksorjev) in iztegovalk (ekstenzorjev) kolena pomembno vpliva na dinamično stabilizacijo kolena pri večini športnih aktivnosti. Za ocenjevanje in spremljanje mišične moči se v svetu najpogosteje uporabljajo izokinetične meritve. Namen naše študije je bil določiti profil koncentrične in ekscentrične moči upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkaricah.

Po koncu tekmovalne sezone 2007/2008 smo na izokinetičnem dinamometru TechnoGym REV 9000 izmerili 13 košarkaric mladinske in 14 košarkaric kadetske reprezentance Slovenije na izokinetični hitrosti 60°/sek v ekscentričnem in koncentričnem načinu kontrakcije za štiriglavo stegensko mišico (kvadriceps) in zadnjo ložo stegna (hamstrings). Rezultate smo normalizirali glede na telesno maso ter izračunali ustrezna medmišična in znotrajmišična razmerja. Glavne ugotovitve študije so, da dosegajo košarkarice mladinske reprezentance vrednosti relativnega navora levega kvadricepsa okrog 2,09 Nm/kg telesne mase, desni kvadriceps ima vrednost navora 2,00 Nm/kg, kadetinje pa statistično večji navor, ki znaša na levem kvadricepsu 2,39 Nm/kg telesne mase, na desnem pa 2,28 Nm/kg.

Bilateralne razlike sicer obstajajo, vendar so majhne in so za vse oblike kontrakcije pod 10 %. Klasično medmišično razmerje HQR je okoli 59 % na levi in 68 % na desni nogi za mladinke ter nižje (okoli 57 % na obeh nogah) za kadetinje. Primerjava z drugimi študijami pokaže manjše vrednosti ekscentričnega navora kvadricepsa in zadnje lože stegna, obenem pa so koncentrične vrednosti dokaj primerljive. Menimo, da je treba v trenažni proces vnesti tiste vadbene komponente, ki bi ekscentrično okrepile štiriglavo stegensko mišico in zadnjo ložo stegna.

Ključne besede: izokinetika, štiriglava stegenska mišica, zadnja loža stegna, košarka

Blaž Lešnik, Miha Bandalo
Ekspertno modeliranje kot pomemben del načrtovanja in analiziranja učinkov procesa treninga mladih tekmovalcev v alpskem smučanju

Z raziskavo smo želeli preveriti veljavnost modela uspešnosti za mlajše kategorije v alpskem smučanju. Zato smo morali najprej določiti kriterij, ki ga glede na izračun doseženih točk predstavlja dejanska uspešnost merjencev na tekmovanjih za Pokal Argeta. V drugem delu raziskave smo glede na postavljene cilje uporabili dve metodi. Prva je metoda ekspertnega modeliranja, s pomočjo katere smo izračunali ocene na vseh ravneh drevesa uspešnosti. Z drugo metodo (izračun Pearsonovega koeficienta korelacije) pa smo ugotavljali povezanost dobljenih ocen na najvišji ravni drevesa uspešnosti z doseženimi točkami na tekmovanjih v Pokalu Argeta (kriterij).

Ugotovili smo statistično značilno povezanost med izračunanimi ocenami (metoda ekspertnega sistema) in dejansko uspešnostjo. Dobljeni rezultat je pomemben kazalnik veljavnosti in ustrezne konfiguracije reduciranega modela potencialne uspešnosti, na katerem bi lahko temeljila usmerjanje procesa treninga in selekcija mladih tekmovalcev.

Ključne besede: alpsko smučanje, vrednotenje uspešnosti, ekspertno modeliranje, mladi tekmovalci

Samo Masleša, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk
Analiza izbranih morfoloških značilnosti, gibalnih sposobnosti in praktičnih znanj borilnih športov po osemtedenskem procesu vadbe pri osebah z motnjo v duševnem razvoju

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako in v kolikšnem obsegu lahko po osemtedenskem programu vadbe osebe z motnjo v duševnem razvoju, ki se redno ukvarjajo z gan (vključujočim) judom, dosežejo napredek v znanju izbranih tehničnih elementov borilnih športov (juda, karateja, boksa in sabljanja). Prav tako nas je zanimalo, ali pride do spremembe v nekaterih gibalnih sposobnostih in morfoloških značilnostih. Program vadbe je trajal dva meseca po dve vadbeni uri. Vzorec merjencev je zajemal 5 žensk in 18 moških, starih med 16 in 36 let, ki imajo zmerno in hujšo motnjo v duševnem razvoju.

V raziskavi smo uporabili 3 morfološke mere, 5 motoričnih testov in 9 testov znanja iz borilnih športov. Rezultati T-testa za odvisne vzorce so pokazali statistično značilne razlike med začetnim in končnim stanjem pri telesni teži in indeksu telesne mase. Pri gibalnih sposobnostih smo zaznali statistično značilno izboljšanje pri 5 testih, na področju znanja pa pri 8.

Ključne besede: duševna prizadetost, borilne veščine, gibalne sposobnosti, znanje

Maja Meško, Damir Karpljuk, Maks Žitko, Mateja Videmšek
Posebnosti nekaterih psihomotoričnih sposobnosti slovenskih vojaških pilotov

Poklic vojaškega pilota je »privilegij« izbranih ljudi, ki imajo visoko razvite psihomotorične sposobnosti in visoko motivacijo za ta poklic. Zanj so potrebne posebne psihomotorične sposobnosti, saj morajo v ekstremno tveganih razmerah in pod veliko obremenitvijo ustrezno, učinkovito in varno upravljati letalo.

Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti, ali se vojaški piloti v psihomotoričnih sposobnostih razlikujejo od kontrolnih skupin, ki jih predstavljajo splošna populacija, civilni piloti in pripadniki Slovenske vojske (kopenska vojska). V raziskavo smo zajeli 120 udeležencev; 30 iz eksperimentalne skupine, ki jo predstavljajo vojaški piloti, in 90 iz kontrolnih skupin. Podatke smo zbrali s pomočjo nekaterih testov serije CRD. Za preverjanje razlik smo uporabili test analize variance.

Rezultati so pokazali, da se pojavljajo nekatere statistično značilne razlike med vojaškimi piloti in kontrolnimi skupinami na nekaterih testih serije CRD. Vojaški piloti imajo, v primerjavi s kontrolnimi skupinami, v povprečju boljšo vizualno motorično koordinacijo in boljšo sestavljeno psihomotorično reakcijo.

Ključne besede: vojaški piloti, psihomotorične sposobnosti, serija CRD

Primož Pori, Uroš Mohorič, Marko Šibila
Razlike v izvajanju acikličnih aktivnosti med rokometaši glede na igralna mesta v napadu

Cilj preučevanja je bila analiza razlik v izvajanju acikličnih aktivnosti med rokometaši, ki igrajo na različnih igralnih mestih v napadu. Vzorec merjencev je predstavljalo dvainsedemdeset igralcev starostne kategorije članov, ki so bili razdeljeni v šest skupin, in sicer glede na izhodiščna igralna mesta v napadu. V vzorec spremenljivk smo zajeli sedem najpogostejših acikličnih aktivnosti v fazi napada. Podatke smo zbrali in uredili s pomočjo računalniškega programa Softory match (Silkeborg, Danska) in jih obdelali z uporabo večfaktorske analize variance. Rezultati analize kažejo, da je pogostost pojavljanja acikličnih aktivnost na posameznih igralnih mesti različna. Pri zunanjih igralcih je bila pri večini spremenljivk količina acikličnih aktivnosti od dva- do štirikrat višja kot pri krilnih igralcih in krožnih napadalcih.

Ključne besede: rokomet, analiza igre, aciklične aktivnosti

Klemen Rovan, Otmar Kugovnik, Matej Supej, Zdenko Verdenik
Nekatere značilnosti najpogostejših načinov varanj z žogo pri nogometu

Na vzorcu 320 nogometašev oz. 32 moštev, ki so leta 2006 igrala na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, smo ugotavljali, kateri so najpogostejši načini   varanj z žogo. Pri vsakem smo za napadalca in obrambnega igralca ocenili začetno hitrost gibanja, smer gibanja pred in po izvedbi varanja z žogo ter medsebojno razdaljo. Z dvosmernim T-testom za neodvisne vzorce smo ugotavljali, kako se v ocenjenih značilnostih posamezni načini varanja z žogo razlikujejo od značilnosti preostalih načinov   varanj z žogo. Opredelili smo 11 najpogostejših načinov varanj z žogo in njihove izstopajoče značilnosti, kar je lahko v pomoč pri delu v praksi.

Ključne besede: nogomet, analiza igre, varanje z žogo

Marko Šibila, Uroš Mohorič, Primož Pori
Teoretična izhodišča in uporabnost terenskih testov za merjenje specifične aerobne vzdržljivosti rokometašev

Preučevanje modela vključevanja in deleža različnih energetskih mehanizmov pri obremenitvi, značilni za rokometno igro, je podlaga za ustrezen kondicijski trening. Specifična aerobna vzdržljivost rokometašev je zaradi narave igre in njenega trajanja pomembna sposobnost rokometašev. Merjenje vzdržljivosti pomeni temelj za načrtovanje treninga. V članku opisujemo različne možnosti in metode meritev, ki jih povzemamo iz dostopne literature. Pri tem skušamo slediti razvojnim težnjam na tem področju v daljšem časovnem obdobju. Na koncu navajamo tudi ustrezna priporočila glede izbora optimalnih rešitev pri merjenju vzdržljivosti rokometašev. Hkrati navajamo tudi osnovne možnosti, ki jih ponujajo rezultati izvedenih meritev pri natančnejšem in bolj nadzorovanem treningu specifične aerobne vzdržljivosti rokometašev.

Ključne besede: rokomet, meritve, specifična vzdržljivost

Hermina Damjan
Preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skoku na glavo v vodo

Poškodba vratne hrbtenice in hrbtenjače pri skoku na glavo v vodo nastane navadno med kopanjem oziroma rekreativnim plavanjem z nepremišljenim skokom na glavo v vodo neznane globine. Žrtve so največkrat mladi moški, okvara pa velik hendikep za poškodovanca, njegovo družino in vso družbo (Bhide, Edmonds, Tator, 2000). V Sloveniji smo pred 19 leti začeli s programom preprečevanja poškodb vratne hrbtenice pri skoku na glavo v vodo. Večina poškodovancev je pred uvedbo preventivnih ukrepov navajala, da se nevarnosti take poškodbe ni zavedala. Neinformiranost je bila torej eden od pomembnih vzrokov za nastanek poškodbe. Statistika je pred začetkom preventivnih ukrepov pod geslom Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini in simbolom zlomljene vrtnice kazala pogostost 2-7 poškodovanih s posledično tetraplegijo na leto v Sloveniji. 19 let po začetku preventivnih ukrepov je število takih poškodovancev 0–2 na leto, natančen pregled populacije poškodovanih pa ni bil opravljen od leta 1988. Glede na ugodno gibanje števila poškodovanih bi bilo smiselno analizirati poznavanje tega problema v populaciji, zlasti med mladimi.

Prvih deset let po začetku akcije je bilo preventivno ukrepanje zelo intenzivno, nato je nekoliko zamrlo. Zadnja tri leta akcijo spet oživljamo, saj je treba vzdrževati ugoden učinek na pogostost poškodb, ki smo ga dosegli s preventivnimi ukrepi. 

Ključne besede: skok na glavo v vodo, poškodbe, tetraplegija, preventivni ukrepi

Venceslav Kapus, Ivan Čuk, Uroš Bizilj, Tine Sattler, Jernej Kapus
"Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini"

Pri skokih v vodo je možnost nesreče razmeroma velika, zagotovo večja kakor pri ostalih priljubljenih plavalnih dejavnostih. Najpogostejša nesreča so različne poškodbe hrbtenice, ki so lahko posledica nenadzorovanega leta in/ali doskoka v vodo (udarec v vodno gladino, udarec v dno). Zato morajo učitelji in vaditelji plavanja zelo natančno in pazljivo organizirati (načrtovati in izvesti) program skokov v vodo ter učence učiti tehnično pravilnega skakanja v vodo. Zaradi različnih (stalnih/spreminjajočih se) pogojev je organizacija slednjega lažja v bazenskih kopališčih in bistveno težja v naravnih kopališčih (morje, jezera, reke). Namen pričujočega članka je torej predstaviti organizacijo programa skokov v vodo v naravnem kopališču.

Ključne besede: skoki v vodo, varnost, učenje

Venceslav Kapus, Ivan Čuk, Uroš Bizilj, Tine Sattler
Tehnika in metodika preprostih (šolskih) skokov v vodo

Pri skokih v vodo je možnost nesreče razmeroma velika, zagotovo večja kakor pri ostalih priljubljenih plavalnih dejavnostih. Najpogostejša nesreča so različne poškodbe hrbtenice, ki so lahko posledica nenadzorovanega leta in/ali doskoka v vodo (udarec v vodno gladino, udarec v dno). Zato morajo učitelji in vaditelji plavanja ob pazljivi organizaciji programa skokov v vodo učence učiti tudi tehnično pravilnega skakanja v vodo. Namen pričujočega članka je torej predstaviti tehniko in metodiko preprostih skokov v vodo.

Ključne besede: skoki v vodo, tehnika, biomehanika, metodika

Igor Štirn, Jernej Kapus, Dorica Šajber, Boro Štrumbelj, Venceslav Kapus
Reševanje iz vode z uporabo plavalnega črva

Plavalni črv je vsestransko uporaben, poceni in vsem lahko dostopen pripomoček. Uporablja se tako pri prilagajanju na vodo kot pri učenju plavalnih tehnik, namen tega sestavka pa je pokazati njegovo uporabnost pri postopkih reševanja iz vode. Prikazani so reševalni skok, načini plavanja, pristop do onemoglega plavalca, reševanje nerazsodnega in negibnega utapljajočega. Načini reševanja s črvom so prilagojeni načini reševanja s tubo, ki sicer predstavlja najboljši reševalni pripomoček. Zaradi manjše plovnosti v primerjavi s tubo je črv primeren rekvizit le za reševanje otrok, ne pa tudi odraslih utapljajočih.

Ključne besede: reševanje iz vode, plavanje, plavalni pripomočki

Boro Štrumbelj, Miran Stergar, Venceslav Kapus, Dorica Šajber, Igor Štirn, Jernej Kapus
Pregled obstoječih ureditev organiziranosti in izobraževanja za reševanje iz vode na kopališčih po svetu in pri nas

Reševanje iz vode pridobiva v razvitih družbah vse večji pomen. V različnih državah po svetu imajo različne pristope pri organizaciji sistema reševanja iz vode in pri ozaveščanju prebivalstva na tem področju. Prav tako se države glede na specifičnosti vodnih okolij in stopnje razvitosti razlikujejo v zakonski ureditvi tega področja.

Namen raziskave je bil pregledati obstoječe ureditve sistema reševanja iz vode po svetu z vidika izobraževanja in organizacije ter jih primerjati z našim. V ta namen smo pregledali obsežno literaturo in spletne strani, ki smo jih uredili in primerjali med seboj.

Ugotovili smo, da imamo v Sloveniji dobro urejen sistem reševanja iz vode tako z vidika izobraževanja kot organizacije, da pa še obstajajo možnosti za izboljšavo.
Ključne besede: reševanje življenj, reševanje iz vode, organizacija, izobraževanje

Gregor Jurak, Marjeta Kovač
Model poučevanja plavanja v slovenskih šolskih programih z vsebinskega, organizacijskega in finančnega vidika

Z modelom poučevanja plavanja, ki smo ga dograjevali 45 let (Jurak idr., 2002a), se je Slovenija približala nekaterim razvitim evropskim državam (Švedska, Nizozemska), ki imajo plavanje vključeno v šolske programe kot obvezni ali izbirni predmet. Sistematičnost posameznih stopenj poučevanja plavanja, natančna določenost učenčevih dosežkov po opravljeni posamezni stopnji, uspešno prepletanje šolskega obveznega in interesnega programa ter projektov Nacionalnega programa športa, ustrezni sistemski ukrepi v preteklih letih in javno sofinanciranje (Jurak idr., 2002a) so tisti dejavniki, zaradi katerih je bil model poučevanja plavanja v Sloveniji predstavljen na evropski ravni kot vzorčen primer načrtovanja in implementacije tovrstnih sistemov (Kovač, Strel, Starc in Jurak, 2007).

Maja Virant, Dorica Šajber
Rekreativne vodne dejavnosti odbora za množičnost pri Plavalni zvezi Slovenije

Na Plavalni zvezi Slovenije smo leta 2002 pod vodstvom predsednice odbora za množičnost dr. Dorice Šajber začeli izvajati nove programe rekreativne vadbe v vodi. Sprva so v okviru rekreativnih dejavnosti vadbe za vse starostne skupine potekali trije programi redne rekreativne vadbe, in sicer vadba v vodi za nosečnice, za matere z otroki in vadba v vodi za seniorje. Danes izvajamo več kot petnajst plavalnih oziroma vodnih dejavnosti in prireditev rekreativne narave. Poleg tega prirejamo tudi tečaje za pridobitev naziva vaditelj plavanja in usposabljanja za delavce v športu.

Statistični podatki kažejo strmo naraščanje števila udeležencev, strokovnih sodelavcev, vključenih v programe vadbe, širjenja dejavnosti po Sloveniji kot tudi števila programov rekreativne vadbe ter udeležencev vsakoletnih usposabljanj.

Ključne besede: rekreativne vodne dejavnosti, razgibajmo življenje v vodi

Dorica Šajber
Deseta obletnica plavanja dojenčkov v Sloveniji

Plavanje dojenčkov je v svetu razvito že vrsto let, pri nas pa se je pojavilo pred desetimi leti. Prva organizirana vadba je potekala na Fakulteti za šport v Ljubljani, nato se je razširila na Ptuj, danes pa organizirano plavajo dojenčki v devetih krajih Slovenije.

To je družinsko dogajanje, kajti dojenčki so s starši v novem okolju (vodi), kjer pridobivajo številne nove vtise, spoznanja, izkušnje. Dejavnost temelji na plavanju po Fredovi metodi, ki izvira iz Nemčije. Vaje se izvajajo s Fredovimi obroči, ki omogočajo optimalen plavalni položaj. 

V članku je opisan razvoj plavanja dojenčkov. Predstavljene so prednosti učenja plavanja po Fredovem programu.Vadbo izvajajo za to posebej usposobljeni vaditelji preko Plavalne zveze Slovenije.

Ključne besede: plavanje dojenčkov, Fredov plavalni obroč

Matej Plevnik, Venceslav Kapus, Anton Zupan
Plavanje - gibanje v vodi za najtežje telesno prizadete osebe

Plavanje – gibanje v vodi je izrednega pomena za najtežje telesno prizadete osebe, ker mnogim   omogoči občutek popolne samostojnosti. Tako plavanje in gibanje v vodi postaneta nepogrešljiv prispevek k izboljšanju psihofizične kondicije, samopodobe in kakovosti življenja, h kateri ljudje stremimo. Medtem ko se lahko pohvalimo s kar dobro opremljeno infrastrukturo, med katero spadajo ustrezni plavalni bazeni po šolah, zdraviliščih, hotelih, morskih plažah itd., je glavni problem pomanjkanje izobraženih in usposobljenih kadrov, ki bi kakovostno vodili terapevtsko in rekreacijsko plavanje najtežje telesno prizadetih oseb. Maloštevilni strokovni kader, ki že deluje na področju vadbe v vodi za najtežje gibalno ovirane osebe, pogreša dobro in v prakso usmerjeno literaturo.

Ključne besede: plavanje, gibanje v vodi, najtežje telesno prizadete osebe

Borut Jan
Hitrostno plavanje in potapljanje s plavutmi

Hitrostno plavanje in potapljanje s plavutmi danes dokazuje, da je samostojna športna disciplina, ki zahteva od tekmovalcev vrsto specifičnih znanj in sposobnosti. Eden od razlogov, ki kaže na specifičnost te športne panoge, je uporaba plavuti. 

V Sloveniji pravzaprav ni ustrezne literature o hitrostnem plavanju in potapljanju s plavutmi. Vsem zainteresiranim želimo omogočiti, da bolje spoznajo ta podvodni plavalni šport, saj je bilo doslej teh priložnosti premalo. Širši športni javnosti skušamo predstaviti privlačnost, značilnosti in prednosti hitrostnega plavanja ter potapljanja s plavutmi. 

Zato je prav, da smo se po toliko letih obstoja te športne panoge lotili dela, ki bo panogo predstavilo in, upamo, tudi uveljavilo. Prepričani smo, da si tekmovalci in trenerji, ki smo v zadnjih letih vložili v njen razvoj in predstavljanje veliko truda, energije in lastnih odrekanj, to gotovo zaslužimo.

Igor Štirn
Tehnika osnovnega vaterpolskega meta

Dobra tehnika (biomehanika) meta optimizira hitrost žoge, povečuje konsistentnost in preciznost meta ter zmanjšuje verjetnost poškodb. Temeljni mehanizmi za razumevanje meta so kinetična veriga, proksimalno-distalni princip skupaj z optimalno časovno usklajenostjo aktivacije mišic in mehanizem ekscentrično-koncentrične kontrakcije. Osnovni vaterpolski met je sestavljen iz dvigovanja ali lovljenja žoge, protizamaha, zamaha in izmaha. H končni hitrosti žoge največji delež prispevajo mišice sukalke in upogibalke trupa (27-35 %), sledi prispevek mišic, ki izvajajo vodoravni primik in notranjo rotacijo zgornje ekstemitete (30 %), ter mišic iztegovalk komolca (22-27 %), najmanj pa prispevajo upogibalke zapestja (od 8 do 13 % ). Največje izmerjene hitrosti žoge pri vaterpolskem metu so bile do 88 km/h.

Ključne besede: vaterpolo, met, biomehanika, kinetična veriga

Jernej Kapus, Anton Ušaj, Venceslav Kapus
Učinki plavalne vadbe, ki so posledica specifičnega dihanja med plavanjem

V članku smo predstavili učinke dihanja med plavanjem, ki se razlikuje od dihanja med kopenskimi gibanji. Razlika je v tem, da je dihanje med plavanjem omejeno s plavalno tehniko in oteženo z vodnim tlakom. Glede na te značilnosti smo opisali tudi učinke plavalne vadbe na plavalca. Plavalna vadba namreč pomembno učinkuje na velikost statičnih in dinamičnih pljučnih volumnov plavalcev ter na moč in vzdržljivost njihovih dihalnih mišic.

Jernej Kapus
Dolgotrajnost učenja dihanja med plavanjem

Učenje dihanja med plavanjem je dolgotrajen proces. Začne se z vajami ritmičnega izdihovanja v vodo pri začetnih programih učenja plavanja, nadaljuje z učenjem dihanja pri posameznih plavalnih tehnikah in konča s prilagajanjem dihanja na različno intenzivne in tudi največje plavalne napore. Namen članka je torej predstaviti nekaj raziskav, ki potrjujejo dolgotrajnost učenja dihanja med plavanjem.

Dorica Šajber, Urška Škafar Novak, Venceslav Kapus, Boro Štrumbelj
Primerjava učinkovitosti učenja plavanja med 6- do 7- in 8- do 9- letniki

Plavalni tečaji so organizirani v prvem in tretjem razredu devetletke. V prvem razredu je poudarek na prilagajanju na vodo, v tretjem pa na učenju plavanja po klasični metodi. Namen naše raziskave je bil ugotoviti, ali je bolj učinkovito in racionalno učiti plavanje v prvem ali tretjem razredu devetletne osnovne šole. Cilj raziskave je bil ugotoviti razlike v hitrosti učenja plavanja med 6- do 7- in 8- do 9-letnimi otroki ter ugotoviti razlike v hitrosti učenja plavanja med spoloma. 

Vzorec merjencev je sestavljalo 80 učencev in učenk prvih in tretjih razredov devetletke ljubljanskih osnovnih šol kronološke starosti 6-7 in 8-9 let. Od tega je bilo v preizkus vključenih 22 učencev in 18 učenk prvih razredov ter 28 učencev in 12 učenk tretjih razredov. Za ugotavljanje razlik v hitrosti učenja plavanja med dvema različno starima skupinama in razlik med spoloma smo uporabili analizo variance. Na podlagi dobljenih rezultatov smo ugotovili, da je razlika v hitrosti učenja plavanja med 6- do 7-letniki in 8- do 9-letniki statistično značilna v prid 8- do 9-letnikov. Med spoloma ni statistično značilnih razlik. Glede na dobljene rezultate lahko rečemo, da ni smiselno organizirati plavalnih tečajev s poudarkom na učenju plavanja že v prvem razredu, ampak moramo vztrajati pri tretjih razredih, kjer je učenje plavanja učinkovitejše.

Ključne besede: plavanje, učenje, starost, prsno, klasična metoda

Boro Štrumbelj, Anton Ušaj, Jernej Kapus
Učinki dveh različnih načinov vadbe z maksimalnimi ponovitvami na rezultat na 100 m kravl

Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali z maksimalnimi ponovitvami v plavanju dosežemo drugačne učinke na rezultat na 100 m kravl kot s podobnim načinom vadbe na plavalni klopi. V ta namen je 16, z vidika plavanja netreniranih študentov in študentk sodelovalo v dvemesečni študiji, kjer smo preučevali učinke vadbe z maksimalnimi ponavljanji v plavanju (skupina A) oziroma na plavalni klopi (skupina B). Merjeni kazalci so bili maksimalna plavanja na 100 m kravl in frekvenca zaveslajev. Arterializirane vzorce krvi smo odvzeli in jih analizirali za določanje koncentracije mlečne kisline v krvi. Eno uro po maksimalnem plavanju je vsak merjenec izvedel še enominutni test na plavalni klopi. Izmerili smo  vse opravljeno delo. 

Izbrana vadba maksimalne intenzivnosti s ponavljanji je povzročila izboljšanje rezultatov plavanj na 100 m kravl, vendar ne na enak način v skupini, ki je trenirala na plavalni klopi v primerjavi s skupino, ki je plavala. Dobljeni rezultati potrjujejo ugotovitve nekaterih drugih raziskav, da je uporaba nespecifičnih trenažnih sredstev, kot je plavalna klop namesto plavalnega treninga, koristna samo v začetnem obdobju priprave, ker povečuje mišično moč in hkrati zmanjšuje učinkovitost zaveslajev.

Ključne besede: plavanje, vadba, učinki, plavalna klop